Sem mama dveh otrok. Starejši je v fazi pubertete. Je umirjen pubertetnik, ki ima rad mir in čas zase. Takrat se zaklene v sobo in posluša glasbo, seveda s slušalkami na ušesih. Hvala bogu!
V tej fazi, ko ustvarjam svojo samostojno pot, kot hipnoterapevtka, mi je uspelo z otrokoma navezati bolj pristen stik.
Vsako jutro je naš obred čajček, pogovor in potem gremo vsak po svojih opravkih. Naj povem, da sem prej, ko sem še hodila v službo, bila tak čas že na delovnem mestu, še predno sta se onadva zbudila.
Ko prideta iz šole, ju vprašam, kako je bilo. Moj namen je, da se povežemo, da se izražata, da povesta, če je bilo karkoli problematičnega, da se pogovorimo o tem, da očistimo te negativne energije. Bistvo vsega tega je, da se počutita doma varne in da smo jima vedno na voljo, ne glede ne to, kaj se zgodi. Nikoli ni tako hudo, da se tega ne da urediti.
Pa mi je bilo zanimivo… ko je starejši sin prišel domov, sem ga vprašala kako je bilo in vedno je bil odgovor “borring”. Vsak dan. Ga vprašam, kaj ste počeli? Nič kaj takega. Ocene so bile pa tudi tako tako. Saj ne, da so ocene zelo pomembne, samo sistem je narejen tako, kot pač je. Sva se začela pogovarjati, glede na to, da je v 8. razredu, kaj si želi postati. Pa sploh ne ve. Super! Pa greva vse srednje šole pregledat, kaj je zanimivega. On bi se ukvarjal s športom. Njemu je to ok. Bi rad postal osebni trener? Ne. Kaj bi bil učitelj športa? To tudi ne. Ja, kaj pa bi rad postal? Pa sva se pogovarjala in pogovarjala. Čez čas pove, da bi bil on policaj. Šit! Ja, sanje vsake mame in očeta. Pa resno? Ja, on se odloči, da bo policaj. OK. Sprejmem to, čeprav si mislim, kot da ni kaj drugega na tem svetu. On bi rad pomagal ljudem in lahko se še ukvarja s športom. Prav. Gremo v akcijo. Srednje policijske šole v Tacnu ni več. Je samo višja šola, to pomeni, da mora prej narediti srednjo šolo. Ok. Katero? Strojno. Ok. Za to srednjo šolo, potrebuješ boljše ocene kot jih imaš. Mu razložim, da se upoštevajo ocene 7,8, in 9 razreda, sploh če je omejitev vpisa in kaj pomeni omejitev vpisa.
Samo kaj je najpomembnejše? Otrok je dobil CILJ. Kaj se zgodi, ko imamo CILJ pred sabo? Fokusiraš se na cilj, ne izgubljaš energije in motiviran si, da se potrudiš, da dosežeš cilj. FOKUS, to je to, notranja motivacija.
Še to omenim, da imajo v šoli dve ločeni skupini, pri matematiki, slovenščini in angleščini. Z razlogom, da učitelji lažje delajo z njimi. Zanimivo pa je to, da v eni skupini so otroci z boljšimi ocenami, v drugi pa otroci s slabšimi. A bejž. Ful se strinjam s tem. In vsi obdelujejo enako snov, in tudi učitelji se med seboj pogovarjajo in tako naprej… Ne bomo proti temu sistemu, škoda energije.
S tem, ko sem se z otrokom pogovarjala, da je ustvaril CILJ in se sam motiviral, so se ocene izboljšale. Nisem čakala učitelje, kaj bodo naredili, nisem se upirala sistemu.
Naredila sem tako, kot sem začutila. Poglej ga, zlomka… uspelo mi je. Otrok je pri pouku pohvaljen, kar je super še toliko bolje za njega. Dodatna motivacija in vzpodbuda. Ne glede na to, v kateri skupini je otrok, že mi kot starši lahko otroku zelo pomagamo, če se pogovarjamo z njimi. Čigavi pa so otroci? Kdo so njihovi skrbniki? Kdo jim bo pomagal? Na koga se lahko obrnejo? Dajmo jim vedeti, da smo tukaj in da se lahko na nas obrnejo kadarkoli. Čakati druge je nesmiselno. Vzeti življenje v svoje roke in postati kreator svojega življenja. Otroke sprejeti takšne, kakršni so. Ne glede na to, kaj si želijo, tudi če je proti našim pričakovanjem. Otroci so prišli na ta svet z določenim razlogom in mi jim pri tem pomagajmo, da bodo izboljšali ta svet.
Pa še eno sprejemanje me je doletelo! Želi postati SPECIALEC?!
Ja, kaj naj naredim? Ga prepričujem, da to ni ok? Ali mu pomagam, da sledi svojemu srcu, če si to želi postati? Prvo sprejemanje naju kot starša, da si želi to postati. Drugič, ja se bom potrudila, da ga naučim vrednote, ki so za njega dobre. Da ostane zvest samemu sebi, da se ima rad, da deluje tako, kot je skladno z njim. Delovanje iz srca, ljubezen do sebe, sprejemanje, spoštovanje in zaupanje. In vem, da mu bo uspelo. Kaj pa drugega preostane? Otrok ima dodelan načrt, že točno vse ve, kaj mora narediti, katera usposabljanja ga čakajo in tako naprej. Našel je smisel v življenju. Pa še na treningu juda sta dva trenerja bivša specialca. Vesolje ima smisel za humor! Kaj naj drugega kot starša narediva? V življenju je zelo pomembno sprejemanje samega sebe in drugih. To je ena taka velika lekcija za nas starše. Kaj si ne želimo vsi starši, da bi naši otroci uživali v stvareh, ki jih bodo počeli? Da delujejo iz srca?
